Izpoved Fannie Bolton – literarne asistentke EGW

Prirejeno po Alice Elizabeth Gregg, »Fanniejina norost: 1. del nedokončane zgodbe Fannie Bolton in Marian Davis,« Adventist Currents, oktober 1983

Rojena 1. avgusta 1859 v Illinoisu, zaključila univerzo 18. junija 1883 v Evanstonu, Illinois. Po šolanju je dobila zaposlitev kot dopisnica za Chicago Daily Inter-Ocean.

K adventistom je bila spreobrnjena leta 1885. Fannie in Ellen White sta se prvič srečali leta 1887 na zborovanju v Springfieldu – Illinois, ko je želela o njej napisati članek. Ellen je bila z vsebino članka zadovoljna in je Fannie ponudila službo. Marian Davis je že delala za Ellen vse od leta 1879 in prevzela mesto urednice leta 1881, po tem, ko je umrl mož EGW. A zaradi vse večjega povpraševanja po člankih za revije in novih knjigah se je Marian upogibala pod bremenom. Ellen je potrebovala dodatno pomoč in Fannie je bila primerna kandidatka.

Willie White, sin Ellen White, se spominja nekaj let kasneje, da je bila Fannie priporočena EGW kot "mlado dekle redkih talentov, dobre izobrazbe in odkritosrčen kristjan". Pogodba o zaposlitvi je bila v korist obeh in "Fannie se je izkazala za čudovito in kratkočasno in čeprav včasih prenapeto, jo je vsa družina imela rado."⁴

Ko je Ellen zapuščala zborovanje, je naročila, da se bo Fannie peljala z njimi in da se z družbo in Fannie dobijo na postaji. "Ker pa se Ellen ni prikazala, jo je gospod Starr pričel iskati. Končno jo je našel v restavraciji, zelo zadovoljno nad obrokom velikih belih ostrig, skupaj s kisom, poprom in soljo", je zapisala Fannie. In na isti poti je Willie prinesel "tanek kos mesnega zrezka" za Saro McEnterfer, eno od delavk EGW. Ta dogodka sta bila zelo šokantna za Fannie, saj je do sedaj živela po navodilih pričevanj in iz prehrane izločila meso, maslo, ribe, perutnino in en reden obrok – tako da je konzumirala le dva obroka na dan – saj je zaupno verjela "Pričevanjem" (gre za serijo knjig Pričevanja – Testimonies, katerih avtorica je EGW), verujoč, da "noben mesojedec ne bo prenesen."⁵

Ko je družba prišla v Kalifornijo, je Fannie dobila posebna navodila glede njenega dela. Rečeno ji je bilo, da bo delala pod nadzorom Marian in pripravljala pisma oziroma pričevanja, kot so jih običajno imenovali, in da bo sodelovala prav tako pri urejanju člankov za publikacije. ...⁶

Po besedah Willieja Whita in Doresa E. Robinsona je Fannie rada urejala članke, toda prepisovanje pisem ji je bilo "ogabno in odbijajoče. Slišati jo je bilo, kako je rekla, da si želi, da takih besed, kot je NE, ne bi bilo."⁷

Zdi se, da je bilo prvo leto Ellen zelo zadovoljna z njo, saj je 13. februarja 1888 napisala: "Fannie Bolton je zame zaklad. Vsi smo v harmoniji, vsi delamo združeno in v ljubezni."⁸

Kaj pa Fannie? Že v zgodnjih dneh službovanja pri Ellen je nekoč pokazala material, na katerem je delala, Mariani in jo povprašala za mnenje. Mariana jo je vprašala, ali je preverila kronološke podatke z drugimi standardnimi verskimi pisci, kot je recimo Ederscheim? Fannie je bila začudena in se Mariani zoperstavila, češ, ali ni Gospod pravi zgodovinar? Marian je odvrnila, da Ellen to pač ni. V pripovedovanju zgodbe za časopis The Gathering Call Edward S. Ballenger nadalje piše, da je bila Fannie šokirana in presenečena, saj je našla članek v knjigi, ki je bil popolnoma enak temu, ki ji ga je dala EGW za obdelavo, čeprav ni bilo sledu o navedbi citiranega odstavka. Ko je stran obrnila, je videla, da je cela stran skoraj enako zapisana v članku. Članek je bil spremenjen le toliko, da ni bil točno citiran. Ballenger nadalje pravi, da je Mariana poizkušala pomiriti Fannie z besedami "Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje" (Psalm 24:1), vendar Fannie ni bila zadovoljna.⁹

V dneh, ki so sledili, je Fannie odkrila, da je veliko del raznih piscev neakreditiranih s strani EGW. Prav tako akreditacija ni bila dana Fannie niti Mariani, temveč so njuna dela vedno izhajala pod imenom EGW, velikokrat predstavljena kot navdihnjena od Boga. Fannie je bila deziluzionirana in je zadevo privedla k Ellen. Rekla ji je, da se mora držati "principov ustaljenega reda in literarne poštenosti..."¹⁰ Kaj je takrat Ellen rekla na to, se žal ne ve.

Vendar pa je očitno Fannie ta problem precej moril in je nadaljevala z opominjanjem Ellen, saj je bila jeseni leta 1890 odpuščena, leto dni kasneje – jeseni 1891 – pa zopet povabljena v službo. Skupaj z Ellen sta odpotovali v Avstralijo, kjer se je Fannie lotila dela s svojo standardno učinkovitostjo. V pismu z dne 7. oktobra 1892 je napisala, da je tega dne prepisala 42 strani pošte, odposlala 7 člankov za Review in 6 člankov za Signs, nakar je pripravila še 4 članke.¹⁷ 4. maja 1893 pa je na primer poslala 11 člankov k Ellen White – 7 ali 8 za Youth's Instructor, enega za Signs in enega za Review.¹⁸

Prišel je čas počitnic in na zborovanju leta 1894 (5.–28. januarja) so prijatelji govorili s Fannie. Rekli so ji, kako lepo mora biti delati za tako briljantnega in navdihnjenega pisca, kot je bila Ellen; Fannie pa se je zdelo prav, da jim pove, kako stvari resnično tečejo. "V Melbournu je mnogim povedala glede težav, ki zadevajo njeno delo in nepošteno pot, po kateri so nekateri spisi bili napisani", sta se priložnostno spominjala Willie in Robinson.¹⁹

V tem času je Merrittu G. Kelloggu – polbratu Johna Harveyja in Williama K. Kellogga – povedala tudi to, da je neprestano pisala za Ellen. Naprej je tudi dejala, da je večino tistega, kar je objavil Review and Herald, pravzaprav napisala ona, "izšlo pa je pod imenom EGW, tretirano, kot da je navdihnjeno od Boga. Zelo sem zaskrbljena nad to zadevo, saj imam občutek, da sem del nečesa zavajajočega. Ljudje so zavedeni glede inspiracije mojih del. Mislim, da je hudo narobe, da se kot posebej navdihnjeno in pod imenom EGW objavi karkoli, kar sem pravzaprav napisala sama."²⁰

Ko je vse to prišlo na ušesa EGW, je Ellen seveda takoj dobila vizijo, v kateri: "se prikaže zlata kočija in srebrni konji nad menoj in Jezus v kraljevski slavi, ki je sedel v kočiji. Potem so se izpod oblakov zakotalile besede iz Jezusovih ust: 'Fannie Bolton je tvoj nasprotnik', je bilo rečeno trikrat."²² Ellen je prav tako pisala Mariani, da je bila opozorjena, da je Fannie njena nasprotnica.²³

6. februarja 1894 EGW napiše pismo Fannie: "Moja sestra, ne želim, da si še kakorkoli povezana z mojim delom..."²⁴ Edino stvar, ki jo je Ellen napisala v tem pismu glede kopiranja od drugih piscev, je naslednje: "Ali naj se branim pred tistimi, ki ne cenijo duhovnega značaja dela, ki je naloženo name? To bi le izpostavilo mene in moje delo napačni interpretaciji in napačnemu razumevanju. Da bi zadevo prinesla pred druge, bi bilo brez pomena."²⁵

Ker Ellen ni mogla razložiti kopiranja, ne da bi se s tem izpostavila, se je raje spravila nad Fannie in zapisala: "Ti nisi zanesljiva delavka. Ne znaš se kontrolirati. Ti si izbrala spreminjajoče življenje, napolnjeno z različnimi interesi in zanimanji, zato nisi nikakor mogla svojega življenja, čeprav si dejala tako, posvetiti temu delu. Prečudovito si zavedena v tem mišljenju... "²⁶

Isti dan je pisala sinu Willieju: "Njena sla po ambiciji in sla po čaščenju in ideja o njeni lastni sposobnosti in talentu so odprli vrata Satanu, ki je vstopil ne samo, da bi uničil njeno dušo, temveč tudi ogrozil delo, ki mi ga je naložil Bog... ."²⁷

Ellen ni varčevala z retoričnimi biseri in je pisala tudi O. A. Olsenu, predsedniku generalne konference: "Njena goreča sla po ambiciji in čaščenju je zelo podobna tisti, ki mi je bila predstavljena v zvezi s Satanovim delom v nebeških dvorih, ko je prinesel nenaklonjenost med angele."²⁸

Še je pisala Mariani: "Na trenutke postane kot obsedena z demoni, kot so bili ljudje v času Kristusa. ... pod kontrolo demonov je."²⁹

"Če bi bila resnično spreobrnjena", je pisala skorajšnjemu predsedniku generalne konference Georgu A. Irwinu, "bi imela čisto dojemanje ... in bi priznala svoje zgrešene izjave, ki so bile uporabljene s strani sovražnika, da bi spodkopale vero mnogih, ki verujejo v pričevanja Božjega Duha."³⁰

Ko je pisala Willieju, je povezala Fannie v zgodbo o Mirjam in Mojzesu, nadalje pa je še rekla: "Ponovno je prišlo opozorilo 'Fannie je tvoj nasprotnik' in zavaja misli, kot je Satan to storil Evi v raju."³¹

Zopet je pisala Fannie, tokrat v tretji osebi, in jo nekako enačila s Savlom...³²

Fannie je bila zlomljena. "Vidim, kako je Satan vedno našel kaj, da je trosil nemir med te, s katerimi sem delala. Moj jaz ni nikoli popolnoma umrl in tako so ostala odprta vrata za sovražnika. Na delo, ki sem ga opravljala, sem gledala z literarnega stališča in sem pozabila na njegovo posvečenost in svetost. ... Moje zaupanje v pričevanja je sedaj močnejše kot kdajkoli prej ... "³³

Takoj naslednji dan (10. februarja leta 1894) je Ellen že odpisala, oprostila in znova zaposlila Fannie.

Kako je to delovalo na ostalo literarno osebje, se ne ve, vendar pa je bila Fannie zelo marljiva in je Ellen prišla prav. Williejevo pismo Edsonu, njegovemu bratu, z dne 25. oktobra 1895: "Fannie ima neverjeten talent in mamine zadeve vrši zelo inteligentno in neutrudno. Pri tem naredi več kot dvakrat več v istem času kot katerikoli urednik, ki ga je mati kdajkoli zaposlila."³⁵

Od 17. oktobra do 11. novembra leta 1895 je Fannie doživela svoj Waterloo na zborovanju. Zopet je zaupala svoje skrivnosti. Ellen je napisala, da je stala "in kot ovca blebetala".⁴⁴ Kellogg je pisal Ballengerju o Fanniejinem poročilu; namreč to, da sta Fannie in Marian morali prečesati material, kopiran s strani drugih avtorjev, in "premešati stavke in spremeniti odstavke, da bi prikrili piratstvo." Ellen jo je seveda takoj odpustila in ji za nameček primazala klofuto.⁴⁵

12. novembra in 29. novembra 1895 je Ellen pisala Mariani, da je za vedno končala s Fannie in da ji nikoli več ne bo dala možnosti, da jo izda.⁴⁶

Zanimivo je dejstvo, kako dobro je bila Fannie ocenjena v letih, ko je delala za EGW, kasneje, ko ji je dala odpoved, pa zelo degradirana. Tako je iz "podobe Kristusove", "briljantne", "zabavne", "talentirane", "izobražene", "produktivne" padla na "ubogo plitvo dušo", "utripajoč meteor", "zavajajoča delavka", "pretkan igralec", "reven, zabloden in zgrešen karakter". Ellen je prav tako rekla, da je Fannie "provokativna", "enostranska", "impulzivna", "farsa", "neuravnovešena", "depresivna", "nihajoča", "nekontrolirana" ...⁴⁷

Neverjetno, kot se zdi, Ellen je Fannie še četrtič povabila k sodelovanju. Fannie se kasneje spominja, da je imela Ellen vizijo, v kateri ji je bilo rečeno, da mora Fannie vzeti nazaj v službo, drugače se bo Fannie polastil Satan...⁴⁸

Ellen je tako odplula v Ameriko 10. maja 1896 in pustila Fannie v zelo slabem zdravstvenem stanju z zlomljenim duhom. Konflikt med njima bi se lahko končal tu, a Fannie je znova in znova govorila ljudem o tem, kaj se dogaja za kulisami. Leta 1897 je bila Ellen še vedno ostra s Fannie in ji v aprilu pisala: "Zoperstavila se bom vplivu tvojega jezika na vse možne načine" in v julijskem pismu Tenneyjevim: "Njena domišljija je zelo močna in tako zelo zna pretiravati, da ji ni mogoče zaupati."⁵¹

V letu 1901 je Fannie končno napisala nekaj v olajšanje Ellen in njenih sledilcev: "Zahvaljujem se Bogu, da je ubranil sestro White pred mojo navidezno superiorno modrostjo in pravičnostjo in ji preprečil, da bi podala akreditacijo urednikom in avtorjem; temveč je predstavila ljudem nezakonomerne Božje misli. Če bi storila tako, kot sem ji rekla sama, bi bil dar degradiran na navadno avtorstvo, njegova pomembnost izgubljena in avtoriteta spodkopana, blagoslov pa izgubljen." ⁵³

Kasneje je Fanniejino zdravstveno stanje precej oslabelo in veliko tednov je preživela v bolnišnici. Umrla je 28. junija 1926. Ironično, certifikat smrti navaja njeno zaposlitev kot "pisec pisem", del njenih nalog pri delodajalki Ellen, ki ga je nadvse sovražila.