Božicni nasveti Ellen White

Avtor: Dirk Anderson, november 2025

Do konca 70-ih let 19. stoletja je Ellen White postajala vedno bolj vznemirjena zaradi nacina, kako so njeni sledilci praznovali božic. Adventiste sedmega dne (ASD) je grajala, ker so svoj težko prigarani denar trošili za igrace, drobnarije in sladkarije, ter jih namesto tega spodbujala, naj s svojimi darili „castijo Boga“. Kako naj bi castili Boga? Tako, da bi svojo praznicno porabo preusmerili v adventisticne založbe — natancneje, v nakup knjig, ki sta jih proizvajala ona in njen mož. Tako se izkaže, da je tisto, kar je na površju izgledalo kot poziv k globlji pobožnosti, v resnici morda spodbujal vprašljiv motiv.

Leta 1879 je v uradnem glasilu locine zapisala:

Tukaj je širno polje, kjer se denar lahko varno investira. Obstaja veliko število malckov, ki bi jim morali zagotoviti ctivo. Serije Sunshine, Golden Grains, pesmi, Sabbath Readings itd., so vse dragocene knjige in se lahko varno uvedejo v vsako družino. Številne malenkosti, ki se obicajno zapravijo za bonbone in nekoristne igrace, se lahko privarcujejo za nakup teh zvezkov. ...
Naj tisti, ki želijo svojim otrokom, vnukom in necakom podariti dragocena darila, zanje priskrbijo zgoraj omenjene otroške knjige. Za mlade je zaklad Life of Joseph Bates; prav tako trije zvezki Spirit of Prophecy. Ti zvezki bi morali biti v vsaki družini v deželi.¹

Tukaj je povzetek tock gospe White glede božicnih daril:

Majhni otroci bi morali za božicna darila dobiti knjige — posebej serije „Sunshine, Golden Grains ... Sabbath Readings“.
Denar, ki se obicajno zapravi za „bonbone“ ali „igrace“, bi bilo bolje porabiti za te knjige.
Starejši otroci bi morali dobiti Ellenine knjige „Spirit of Prophecy“.

Analiza

Serija Sunshine ... itd.

Gospa White je staršem priporocala nakup knjig iz serij „Sunshine, Golden Grains ... Sabbath Readings“ kot božicna darila za otroke. Zanimivo je, da sta bila James in Ellen White vkljucena v razvoj in produkcijo teh knjig. Adventisticna založba Oakland Publishing Company je v poznejših 70-ih in 80-ih letih 19. stoletja natisnila skoraj cetrt milijona izvodov teh knjig.²

Ce predpostavimo, da sta Whiteova prejela svojih obicajnih deset odstotkov avtorskega honorarja, ki ga je gospa White vedno zahtevala, je prodaja teh knjig potencialno predstavljala vec kot 300.000 $ v današnji vrednosti. Glede Sabbath Readings in drugih knjig, ki jih je gospa White spodbujala svoje sledilce k nakupu, je njen tesni sodelavec D. M. Canright pojasnil pridobitni motiv:

Vsaka od teh knjig je bila njuna last. Denar je prihajal in vse sta pospravila v žep. Bil sem tam in vem.³

V luci vpletenih honorarjev so božicni nasveti gospe White manj podobni pozivu k pobožnosti in bolj skrbno oblikovanemu apelu za manipulacijo njenega nevednega ljudstva, da bi Whiteovima prinesli zares donosno božicno darilo.

Božicni bonboni?

V zgoraj navedenem citatu iz leta 1879 je gospa White spodbujala svoje sledilce, naj nehajo trošiti denar za božicne bonbone in namesto tega kupijo njene knjige. To mantro je nadaljevala desetletja. Leta 1888 je zapisala:

Vsak cent, porabljen za bonbone ... je denar, za katerega bomo morali polagati racun pred Bogom.⁴

Ta izjava namiguje, da bo že en sam porabljen cent za sladkarije spravil adventista v resne težave pri Bogu. Leta 1908 je zapisala:

Naše otroke bi morali nauciti, da se odpovejo nepotrebnim stvarem, kot so bonboni ... da bi lahko denar, privarcevan s svojo samoodpovedjo, dali v skrinjico za samoodpoved ...⁵

Ali je Ellen svoje otroke naucila, da se odpovejo bonbonom? Leta 1859 je pisala svojemu sinu Willieju:

V zadnji skrinji, ki smo jo poslali v Battle Creek, je bilo nekaj drobnarij zate in majhna škatla bonbonov.⁶

Kot mlada mati ni videla nobene vecje škode v tem, da Willieju podari nekaj bonbonov, dokler jih ne pojé vseh hkrati. Toda po drugi strani je bilo to še preden se je o zdravstveni reformi poucila pri svojem mentorju, dr. Jacksonu. Morda takrat še ni razumela duhovne nevarnosti zapravljanja svojih centov. Kaj pa pozneje v življenju?

Grace Scott je bila vnukinja gospe White. Rojena je bila leta 1900 in je preživela precej casa z gospo White v njenem dvorcu v Elmshavnu. V intervjuju z Geraldine Hess je Grace opisala božicna praznovanja v Elmshavnu. Povedala je, kako so se ob božicu razvajali z „divinity bonboni s košckom oreha v njih“.⁷ Za tiste, ki ne poznajo te dobrote, gre za vrsto mehkih bonbonov, ki so sestavljeni predvsem iz sladkorja in koruznega sirupa. Da, bili so domaci, vendar sestavine niso bile zastonj. Zakaj sama ni izvajala iste samoodpovedi, h kateri je pozivala svoje sledilce, in se odpovedala bonbonom ter denar za sestavine dala v skrinjico za samoodpoved?

Zdi se, da Ellen svojih otrok (in vnukov) ni uspela nauciti, „naj se odpovejo takšnim nepotrebnim stvarem, kot so bonboni“.

Božicne igrace?

Torej, vnuki Whiteove so se razvajali z bonboni, namesto da bi strošek sestavin dali v „skrinjico za samoodpoved“, kaj pa igrace? So se odpovedali igracam, da bi lahko kupili knjige svoje babice?

Grace se spominja, da se je Willie oblekel v Božicka in vnukom prinašal „igrace“.⁸ Ne sliši se, da bi bila družina prevec navdušena nad kupovanjem babicinih knjig s svojim „denarjem za samoodpoved“.

Medtem ko je Willie svojim otrokom morda dajal igrace, je gospa White ostala zvesta svojim prepricanjem — za enkrat — in vnukom podarila knjige. So bile to knjige Spirit of Prophecy? So bile iz serij Sunshine, Golden Grains ali Sabbath Readings? So bile to knjige, za katere je vztrajala, da jih drugi kupijo svojim otrokom? Ne ravno. Grace je pojasnila ...

... podarila je knjige ... ne svojih knjig ... Podarila nam je otroške knjige, ki so nam bile všec. „Very practical, lovely lady“, „Eloe, the Eagle“, „Uncle Ben's Cobblestones“.

Še enkrat vec je vedenje gospe White odstopalo od tistega, kar je narocala svojim sledilcem. Sledilcem je bilo naroceno, naj kupujejo njene knjige, da bi ona lahko ustvarila dobicek. Ko pa je šlo za njene lastne vnuke, ti niso dobili pustih, moralisticnih knjig locine, ki starše in otroke uspavajo hitreje kot steklenicka melatonina. Dobili so nedenominacijske „knjige, ki so nam bile všec“.

Zakljucek

Ko pretehtamo dokaze, se zdi, da božicni nasveti Ellen White niso bili toliko vprašanje svetosti, temvec trgovine. Samoodpoved je na novo opredelila kot financno priložnost za svoj založniški posel in clane pozivala k nakupu „varnih“ adventisticnih knjig namesto igrac ali bonbonov. Toda ko je šlo za njeno lastno družino, je prerocnica opustila pretvarjanje — njen dom je bil poln sladkarij, igrac in knjig z zgodbami drugih avtorjev.

Njeno hinavšcino je prav tako šokantna kot njen konflikt interesov. Tisti, ki so ubogali njene besede, so se odpovedali svojim preprostim radostim, da bi jo obogatili, medtem ko so tisti, ki so živeli z njo, uživali prav v tistih užitkih, ki jih je sama obsojala. Ce ima ta božicna zgodba kakšen nauk, je ta: Resnica in integriteta sta boljši darili kot katera koli knjiga, ki jo je kdaj prodala.